»Konec iger. Konec bomb. Konec hoje. Konec zabave. Konec plavanja. 67. To je 17 let čez 50. 17 več, kot sem jih kdaj hotel ali potrebaval. Dolgčas. Ves čas sem pasji. Ni zabavno – za nikogar. 67. Postajaš pohlepen. Obnašaj se svoji visoki starosti primerno. Sprosti se – Tole ne bo bolelo.«

»Izgubil sem 17 let življenja kot nedolžen.«

»V teh krajih občudujem preprostost: kadar sem prišel sem, so me prebivalci Cianciane objemali in me posedli k sebi za mizo, čeprav nisem znal italijansko. Najbolj pa mi je všeč, da lahko od tu ponoči vidim zvezde – tega v Manchestru ni.«

»Kot predsednik sem na koncu sam odgovoren za napake, ki so privedle do tega tragičnega dogodka.«

»Delam že od 17. leta, zdaj pa mi sporočajo, da ne bom dobila pokojnine do 67. leta. Bom sploh zdržala do takrat?«

»Takrat sem imel 17 let. Takoj sem prepričal očeta, da greva v Ljubljano po zrcalno refleksni fotoaparat Canon 400D.«

»Sprva sem okleval, a sem na koncu popustil.«

»Snemati sem začel, ko se je začenjal naš konec.«

»Eden najtežjih dni v mojem življenju je bil, ko sem imela 17 let in sem izvedela, da nikoli ne bom mogla nositi svojega otroka.«